Društvo na pomladanskem izletu

Pot smo začeli v Ljubljani. Prvi postanek smo imeli v Postojni, kjer se nam je pridružil vodič in še nekaj potnikov. Sledila je vožnja do Trsta, kjer nas je pričakal potomec aleksandrink. Zgodba o ženskah in dekletih, ki so zapustile svoje otroke, može in družine zaradi revščine in zadolženih kmetij ter odšle na delo v oddaljeni Egipt, je zgodba o težkem življenju vipavskih in kraških družin. Ženske so se v Trstu vkrcale na ladje in odšle v Egipt kot dojilje, služinčad in kot spremljevalke bogatih plemiških družin. Odhajale so v drugi polovici 19. stoletja in prvi polovici 20. stoletja. Tam naj bi bilo okoli 7.000 naših žensk, ki so bile znane kot dobre, čiste in izredno pridne. Nadeli so jim ime »les goricianes« in »les slovenes«. Doma pa so jim rekli »lašandrinke«. Prisluhnili smo pripovedovanju potomca in izvedeli, da niso bile vse zgodbe žalostne. Med njimi je bila ena res lepa zgodba. Ena od deklet, ki je odhajala v Egipt je na ladji spoznala bogatega Angleža. Ker je imel rano na nogi, ona pa je imela nekaj znanja glede menjavanja preveze in čiščenja rane sta bila precej časa skupaj in teta, s katero je dekle potovalo je izvedela, da je gospod bogat in ji ni branila pomoči in druženja z njim. Kasneje je dobila delo pri njemu in tako sta se zaljubila in tudi poročila. Dekle po imenu Joža Sedmak je postala gospa Finney. Bila je iz številčne družine in čez leta, ko je izgubila moža je v svoji rojstni vasi Križ pomagala vaščanom finančno in dala zgradit vaški dom. Ta še vedno stoji. Vasica Križ je arhitekturno zelo zanimiva. Del hiš ima vrtove in v tem delu so živeli kmetovalci. Drugi del hiš pa je brez vrtov in hiše so strnjene skupaj. Tam so živeli ribiči.

Pot smo nadaljevali do kmečkega turizma na Krasu blizu Komna, kjer smo imeli kosilo. Pot smo nadaljevali v vasico Prvačina, kjer so nas pozdravile in se nam predstavile aleksandrinke v avtentičnih oblačilih in narečju tedanjega časa. Skozi skeč so nam pričarale zgodbo aleksandrink » v živo«. Ogledali smo si zanimivo muzejsko zbirko oblek, bale, pisem in posode ter skrinj v katerih so vse to prepeljale v domače kraje. V osrčju Vipavske doline je bil zaključek zgodbe. Na pokopališču smo si ogledali egipčanske sarkofage, ki jih je dal Anton pl. Lavrin, avstrijski diplomat slovenskega rodu, prepeljati iz Egipta v naše kraje. Starost sarkofagov seže v obdobje 25. in 26. stol. pr. n. št. Želel je biti pokopan v enem, vendar se mu ta želja ni uresničila, ker je umrl v tujini. Na vojaškem pokopališču iz 1. svetovne vojne je vodič podal zaključno misel. Rdeča nit našega popotovanja so bile ženske. Moški so v 1. svetovni vojni odšli na fronto, ženske pa v tovarno izdelovat orožje in municijo. Ženske so nosile dolga krila in stroji so velikokrat zagrabili blago in poškodbe so bile tudi smrtne. Tako so za čas dela v tovarni morale obleči hlače. In še dandanes smo jim zato lahko hvaležne. Kasneje so bile pogumne in jih nosile tudi izven tovarne zaradi česa so bile dostikrat deležne od moških tepeža. Vendar so se uprle in dosegle, da ženske nosimo hlače. Marsikaj nam ni bilo dovoljeno in smo skozi zgodovino dosegle. Ker smo ženske še ne pomeni, da smo šibke.

Izlet smo zaključili v dobrem razpoloženju, polni novih informacij in veseli, ker smo kljub zahtevnemu izleti bili še vedno polni energije. Hvala organizatorjem za res čudovit dan poln lepih spominov.

Romana Meznarič