Februarski društveni pohod

Pot "Speče lepotice" na današnjem društvenem pohodu je bila zasnežena, pa zaradi tega mogoče še čarobnejša. Tokrat smo se dobili v Mirni na Dolenjskem, prehodili nekaj kilometrov, se naužili svežine zimske dolenjske pokrajine in poklepetali o marsičem. Narava je z lepo belo odejo poskrbela, da se nam bo ta pohod vtisnil v spomin.

Mirna je gručasta vas ob istoimenski reki v občini Mirna. Naselje se je razvilo na stiku gričevja in kotline ob sotočju reke Mirne ter potokov Vejarje in Zabrščice. Mirna ima bogato industrijo: Presad, Dana, Tomplast, Droga Kolinska in še večmanjših poslovnih subjektov. Čedalje pomembnejša gospodarska panoga postaja tudi turizem. Grb občine Mirne je modro pobarvan kot poklon mirni reki z bistro vodo. Na modri podlagi pa se nahajajo tri bele jakobove školjke. Gre za elemente iz grba mirnske plemiške rodbine Neydeckh, ki ima pomembno vlogo v zgodovini kraja. Školjke v grbu simbolizirajo »plodnost, blaginjo in srečo«.

Mirna pa je tudi zgodovinsko bogata. Arheološke najdbe v okolici dokazujejo poselitev v bakreni dobi (Gradec pri Mirni, 4. tisočletje p.n.š.), bližnji Kincelj nad Trbincem je bil poseljen od stare železne dobe, leta 1180 je bil tu posredno prvič omenjen grad, ki so ga upravljali mirnski gospodje, oglejski vazali. Pod gotsko cerkvijo svetega Janeza Krstnika z dragocenimi obokanimi in poslikanim prezbiterijem avtorja Bolfsganga je ob razširjenem trgu trgovsko in poslovno središče kraja. Levi in desni breg povezuje kamniti most iz časa cesarice Marije Terezije iz 17. stol. Grad Mirna se v pisnih virih prvič omenja 1165, prvi lastnik pa je bil koroški vojvoda Ulrik, ki ga je 1250 predal oglejskim patriarhom. Ti so vanj namestili Mirnske gospode (eni najmočnejših iz stranske veje svete Eme Breške-Selške). Grad je doživel še veliko menjav in leta 1942 so ga požgali partizani, da se ne bi vanj naselil okupator. Od leta 1962 je za ostaline in njihovo ponovno pozidavo skrbel dr. Marko Marin in ga do leta 1991 pozidal in zastrešil. Grad se je močno približal visoko zastavljenemu cilju, rekonstrukciji gradu v nekdanjem obsegu. Trenutno grad čaka, da ga ugledajo prave oči in gaponovno prebudijo (speča lepotica).

Pohodniki smo naredili lepo krožno pot z začetkom in koncem pod gradom. Pot speče lepotice je vredna vsakega koraka in naši pohodniki so jo strumno prehodili po zasneženih poteh. Na najvišji točki našega pohoda Migolski gori smo bili deležni tudi sončnih žarkov in lepih razgledov po okolici. Pot je, kot se za dolenjsko pokrajino spodobi, razgibana in poskrbi za povečan srčni utrip, ker se je potrebno kar nekajkrat povzpeti in se zopet spustiti.

Romana Meznarič